Zgodovinski razvoj Bralne značke

Zgodovinski razvoj Bralne značke

Ideja branja za bralno značko se je porodila v začetku šestdesetih let 20. stoletja kot izraz želje in potrebe po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Je izvirno slovensko kulturno gibanje, ki gradi na tradiciji  bralnih značk poimenovanih po slovenskih pisateljih. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom​ Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«.
Je kot izročilo, ki se prenaša z generacije na generacijo, predvsem pa je obšolska interesna dejavnost otrok in mladih. Kot blagovna znamka gibanja za bralno kulturo je v vseh letih branja ostala v prvotni obliki, podoba značke pa se je v 55 sezonah branja spreminjala in sledila tokom časa. Bralna značka je živa dediščina, ki v vseh letih ni izgubila svoje živosti in žara. Ohranja jo dejstvo, da v vseh desetletjih uspešno povezuje strokovnjake in ustanove, povezane z mladimi, branjem in knjigami. Gradi na tradiciji 47 bralnih značk, povezanih v Zvezo bralnih značk Slovenije, ki od sedemdesetih let dvajsetega stoletja dalje organizacijsko deluje kot eden nacionalnih programov v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije. Leta 2002 je bilo organizirano samostojno Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS in ima po Sloveniji močno organizacijsko in finančno zaslombo pri društvih ali zvezah prijateljev mladine. V strokovnem smislu gibanje od vsega začetka vodijo mentorji po šolah (od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje tudi po vrtcih in knjižnicah) – njihovo delo z mladimi je temelj bralnega značkarstva.