Poselitev v slovenskem prostoru sega zelo daleč v preteklost, v obdobje kamenih dob, točneje povedano v obdobje srednje kamene dobe ali mezolitika. Bogate najdbe iz tega obdobja so bile najdene v jami Potočka zijalka na gori Olševi. Obdobja mlajše kamene dobe in kovinskih dob se nam odstirajo preko redkih ohranjenih kamnitih in kovinskih orodij. Bolj bogato z najdbami je obdobje antike. Iz tega obdobja so se nam v Mežiški dolini ohranili številni deli kamnitih nagrobnikov, ki so bili najdeni večinoma na območju Zagrada pri Prevaljah,  nekaj pa tudi na Ravnah, v Dobji vasi, na Poljani in na Platu.

Obdobje kamenih dob, kot bi lahko poimenovali starejšo (paleolitik), srednjo (mezolitik) in mlajšo kameno dobo (neolitik) v eni besedni zvezi je zapustilo svoje sledi v skromnih posameznih najdbah raznega kamnitega orodja, predvsem kamnitih sekir.

Prva kovina, ki jo je človek spoznal je bila baker, ki ga je pridobil iz bakrove rude. Iz barka je že izdelal prvo kovinsko orodje. Zatem je izumil bron, ki je bil zaradi svoje trdnosti še uporabnejši od bakra. Zatem pa je človek spoznal železo, ki je bilo še trdnejše od brona. Na širšem območju Mežiške doline nam niso poznane najdbe iz obdobja bakrene dobe. Nekaj posameznih najdb orodja je iz obdobja bronaste in železne dobe. Slednjo so na območju Mežiške doline zaznamovali Kelti. Izmed njihovih plemen so se na tem območju ustalili Noriki, ki so bili znani po izdelavi kvalitetnega železnega orodja in orožja.

Keltsko pleme Noriki so v 2.stoletju pr. Kr. ustanovili Noriško kraljestvo, ki je bilo poznano po kvalitetni izdelavi železnega nakita, orodja in orožja. Okrog leta 10. pr. Kr. je bilo to kraljestvo po mirni poti pridruženo rimskemu imperiju. Rimljani so to področje upravno preoblikovali po zgledu rimskih provinc. Slovenski prostor je bil razdeljen med tri province: 10.italsko regijo, Panonijo in Norik.

Eden izmed temeljev trdne rimske državnosti so bile tudi zelo dobre prometne povezave glavnega mesta Rima z ostalimi deli imperija. Ob rimskih cestah so bile na okrog 22 milj oziroma 32 km postavljene poštne postaje, kjer so lahko popotniki prenočili, dobili kaj za pod zob in oskrbeli konje. Na polovici poti med posameznimi poštnimi postajami so bila še posamezna postajališča imenovana "mutatio".

Grobišče v Zagradu pri Prevaljah je bilo odkrito leta 1860 in leži na ravnimi pod cerkvijo sv. barbare. Ob raznih gradbenih delih so na tem območju vedno znova odkrivali ostanke rimskim nagrobnikov, sarkofagov in celo stavbnih delov. Med najpomembnejše najdbe na tem zemljišču uvrščamo del rimskega sarkofaga, ki se ga je v ljudskem jeziku prijelo ime "brančurnikova klop".

Sarkofag so pri domačiji in gostilni Brančurnik v Zagradu odkrili leta 1870. Ohranjeni del sarkofaga je izdelan iz rdečega marmorja in bi naj nastal v 2. ali pa 3.stoletju po Kr. Na njem so ohranjene izklesane podobe dveh prepletajočih se trakov, pokončno stoječih akantusovih listov in beseda "fecerunt". Ohranjenega dela sarkofaga se je zaradi njegove oblike oprijelo ime "brančurnikova klop". 

Nagrobnik naj bi izviral iz Zagrada pri Prevaljah. Na ohranjenem delu je izklesana podoba pisarja v tuniki, ki stoji z eno nogo na podstavku. Tovrstni nagrobniki so bili značilni za rimsko podeželje in so prikazovali poklic pokojnega.

Kvader je bil najden v Zagradu pri Prevaljah. Na njem je izklesana podoba gole ženske, ki drži nad glavi amforo. Takšna podoba na nagrobniku je v antičnem svetu predstavljala vodno nimfo in je simbolizirala upanje na novo rojstvo pokojnika.

Kip je bil najden leta 1903 v Zagradu pri Prevaljah in prikazuje rimskega častnika centuriona, ki je poveljeval stotniji vojakov. Danes je kip shranjen v Koroškem deželnem muzeju v Celovcu, njegova kopija pa na Prevaljah.

Ploščo so odkrili leta 1881 vzidano v oltar cerkve sv. Janeza Krstnika na Poljani, danes pa je shranjena v lapidariju Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu. Nagrobna ploščo so postavili starši svojemu pokojnemu sinu Kvinktu.

Ti rimski kamni v obliki odlomljenih plošč, kvadrov, polvarjev, ostankov zidnih vencev in odlomkov stebrov so bili najdeni v Zagradu pri Prevaljah. Danes pa služijo za hišne pragove, mize, klopi, nekateri so vzidani v stene objektov, nekateri pa so razstavljeni na Poljani.

Zaradi notranje krize, korupcije, padca moralnih vrednot, šibkosti vladarjev in nenehnih vpadov mnogih ljudstev je moč rimskega imperija vedno bolj slabela. Kriza cesarstva, ki se je vlekla od sredine 4.stoletja naprej se je končala leta 476 po Kr. z odstavitvijo zadnjega zahodnorimskega cesarja in koncem zahodnega rimskega cesarstva. Nasprotno pa se vzhodni del cesarstva okrepi in doživi razcvet ter se obdrži vse do leta 1453, ko ga uničijo osmanski Turki.