Pliberk, ime in poselitev

Pliberk, ime in poselitev

 

Foto: Milan PikoV Podjuni, ki se razprostira od skal Škrbina nad Dravo pri Galiciji do državne meje v Grabljah na vzhodu, leži utesnjeno med gričem Libič in goro Komelj mesto Pliberk. Ime je dobilo po svinčevi rudi – Bleierz –, ki so jo že v srednjem veku kopali v bližnji gori Peca. V starih listinah najdemo ime Blei­burg v raznih oblikah, npr. Pleyburch in Pliburch, od tod izvira tudi slovensko ime Pliberk.

Zgodovinarji trdijo, da je pred mnogimi tisočletji območje današnje Koroške v lede­ni dobi pokrival ledenik, ki je bil na nekaterih mestih debel tudi do 1000 metrov in je še na koncu Podjune meril 400 metrov. Ko se je ledenik stopil in so vode odtekle, so ostala po kotlinah jezera in kot otoki griči, ki jih danes imenu­jemo Libič, Repeljška gora, grič Svete Katarine in pa Humec.

Kjer so rastline, tam se pojavijo ži­vali. Za njimi so prišli v naše kraje tu­di ljudje. Bivali so v votlinah. Sledove o pračloveku iz kamene dobe so našli v Grebinju v kapniški jami in Po­točki zijalki pod Olševo.

Tudi o poznejših prebivalcih današnje Koroške, o Ilirih, so v Podju­ni našli materialne dokaze. Leta 400 pred Kr. so se sem od zahoda in severa naselili Kelti. To potrjujejo izkopanine in najdbe iz gričnatih grobov v Črgovičah, na Blatu in v Vidri vasi. Našli so vzhodnogotske gumbe, zapestnice in celo če­lado. Tudi na griču sv. Katarine so odkrili naselbino nekdanjih Keltov. Tako lahko domnevamo, da so bili kraji spodnje Podjune naseljeni že v bronasti dobi, to je med letoma 1800 do 800 pred Kr.

V letu 10  pred Kr. so Rimljani brez boja zasedli noriško kraljestvo. Zgra­dili so starodavno cesto iz današnjega Celja mimo Slovenj Gradca v Mežiško dolino, čez Bleke, pod Peco mimo Večne vasi in Globasnice na Iuenno in dalje do Gospe Svete, takrat imenovane Virunum. Po rim­skem mestu Iuenna je vsa dolina dobi­la ime »Podjuna«. Tam je bil verski in upravni sedež vzhodne Ko­roške.

V 6. stoletju so se tu naselili predniki Slovencev. Zasedli so takrat bolj redko naseljene kraje vse do izvira koroških rek na Vzhodnem Tirolskem. Bili so delavni ljudje in so se lotili kmetovanja ter si zgradili lesene hiše. Pogosto pa so jih nadlegovali divji Obri, ki so jahali po deželi in kradli živino ter pridelke. Slovenci so si zato zgra­dili na višjih krajih utrjena gradišča, kjer so hranili žito in se brani­li, če so bili napadeni. Še da­nes obstajajo kmetije z imenom Gradišnik, in sicer na Komelju, v Podkraju, na Slovenjah in v Suških gorah, in spominjajo na slovenska gradišča tedanjih dni.

Ker so Obri postajali nasilnejši, so Slovenci prosili nemške Bavarce za pomoč v boju proti tem napadalcem. Bavarski knez Tasilo je prišel s svojimi vojaki čez Ture, pomagal premagati Obre in jih nagnati iz deže­le. Za plačilo je zahte­val, da Slovenci priznajo nje­govo nadoblast in mu plačujejo dav­ke. Da bi se jim Slovenci ne uprli, so Bavarci odgnali sina in nečaka slovenskega kneza Boruta s seboj čez Tu­re. Tam so ju poučili v krščanski veri in krstili. Ko sta se po smrti staršev vrnila na Koroško in prevzela oblast, sta začela širiti krščanstvo med Slo­venci, ki so imeli dotlej svojo pogansko vero.

Bavarci, in z njimi tudi Sloven­ci, so postali del velike frankovske države. V njej je vsa zemlja pripadala cesarju. Ta jo je dajal v izkoriščanje svojim vojakom – plemičem. Novi zem­ljiški gospodje so imeli dobro oboro­ženo spremstvo in so pobirali desetino pridelka od slo­venskih kmetov, ki so morali hoditi tudi na tlako. Najprej so si s pomočjo kmetov – tlačanov zgradili utr­jene gradove in v njih globoke ječe, v katere so metali uporne tlačane. Mno­ge so pustili v jami od gladu umreti, redke pa so spustili še žive na prostost, da so sovaščanom pripovedovali, kako se jim je godilo. S tem so jih zastrašili in ljudje so se rajši vdali v uso­do, da so lahko živeli vsaj kot tlačani.

Bavarcem so naši predniki  v današnjem Pliberku postavili grad.