Mitnina

Mitnina

Ker so Pliberčani zaradi pogostih požarov zelo obubožali, jim je cesar podelil pravico pobira­ti mitnino. Pri vseh treh mestnih vratih so stali mitničarji, po­dobno kot, veliko pozneje, cariniki na bližnji državni meji, pregledovali blago voznikom in kupcem in jim zaračunali mitnino. Če je deževalo, se je mitničar zatekel pod streho in skozi majhno okno gledal na ce­sto. Okence so imenovali luknji ali po pliberško Lukerl. Sčasoma se je ime »pri Luknjarju« ali »Lukerlnu«  pri­jelo cele hiše ob guštanjskih vratih, sedaj »pri Raspotniku«, in še one pri Veli­kovški cesti, sedaj »pri Zdravjaku«. Pri grajskih vratih so pobi­rali mitnino menda samo tedaj, ko so gorjanci gnali živino na sejem. Ta pravica se je ohranila do druge sve­tovne vojne.

Knez Friderik Avstrijski je Pli­berku 17. novembra 1424 podelil pravico, da sme vsako leto dobaviti iz Maribora 32 polovnjakov vina in ga doma pro­dajati. Leta 1457 jim je do­volil 62 polovnjakov.

Po večletnem prosjačenju je knez Albreht podelil mestu  leta 1444 posebno pravico uvažati in prodajati morsko sol, kar so smeli dotlej samo Kapelčani in Slovenjebistričani. Meščani so odslej uvažali sol brez predhodnega skladiščenja na Reberci in visoke mitnine.