Od ideje do gibanja za bralno kulturo

Od ideje do gibanja za bralno kulturo

Ideja branja za bralne značke je vzniknila v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kot izraz želje in potrebe tistega časa po uspešnejšem širjenju in poglabljanju književne literature med mladimi bralci. Gibanje se je porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem in mladinskim pisateljem Leopoldom Suhodolčanom že obstoječi bralni krožek razvil v novo kakovost – »tekmovanje za bralno značko«. Razmere, ki so omogočile nastanek in razvoj gibanja, pa niso bile značilne le za slovenski prostor, temveč za svet po drugi svetovni vojni. Čas je bil pravšnji. V globalnem svetu je sredina 20. stoletja obdobje velikih sprememb na političnem, gospodarskem in kulturno-družbenem področju. Čas miru po vihravem obdobju druge svetovne vojne je sinonim za novosti, radikalne spremembe in navdušenje nad vsem novim. Pobudnika sta bila v pravem času na pravem mestu s pravo idejno zasnovo. Prav v tem obdobju je tudi slovensko šolstvo doživljalo korenite spremembe. V didaktiki poučevanja je prevladoval transmisijski pouk[1], pri učnih vsebinah na področju književnosti so bile v ospredju biografije slovenskih književnikov in posredovanje vsebin umetnostnih besedil. Mladostniki so prebiranje resnih in zahtevnih literarnih del jemali kot nujno prisilno branje. To pa ni pomenilo, da v prostem času niso brali literature po lastnem izboru. Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan sta prepad med obveznim šolskim branjem ter otroškim izborom literature premostila z zamislijo o tekmovanju za bralno značko, ki jo je Stanko Kotnik idejno prevzel po takratni literarnovzgojni obliki pri Čehih. »Omenjena je bila namreč z nekaj vrsticami v neki naši potopisni reportaži in moram reči, da me je v trenutku ogrela in za menoj še druge. Kljub temu pa je naše gibanje vendarle samostojno naše in izvirno, saj se je razen prevzete spodbude razvijalo ter raslo samo iz sebe in brez kakšnih vplivov ali zgledov od drugod.«​​​[2]

Prvi zapis o bralni znački je članek Stanka Kotnika z naslovom Plemenita značka, objavljen v Prosvetnem delavcu 23. novembra 1960. Za rojstvo bralne značke so bile ključne lastnosti obeh pobudnikov, Kotnikova strokovna in analitična dorečenost in Suhodolčanova odprtost ter organizacijska sposobnost zamisel spraviti v življenje in jo širiti po slovenskem prostoru.

Izhodišče gibanju je dal prav pisatelj Leopold Suhodolčan: »Branje za bralno značko je prostovoljna oblika branja, pogovori naj bodo sproščeni, tovariški, naj ne bo šablon pri podelitvah in pogovorih. Uspeh lahko rodi le prijateljsko, vztrajno, nevsiljivo zbliževanje otroka s knjigo, vse od trenutka, ko mu damo v roke prvo slikanico. Knjiga je bila in bo ostala človekova najgloblja in najbolj intimna kulturna vrednota.«[3]

 

 

                                                                                                            

                                                                                 

Stanko Kotnik, profesor slovenskega jezika na osnovni šoli na Prevaljah in pobudnik zamisli o bralni znački.                                                                                 

Vir: OŠ Franja Goloba Prevalje, šolski arhiv.                               

 

 

                                               

Leopold Suhodolčan je zamisel o bralni znački s svojo odprtostjo ter organizacijsko sposobnostjo uresničil in jo širil po slovenskem prostoru.                                      

Vir: OŠ Franja Goloba Prevalje, šolski arhiv.

[1] Je model ali koncept pouka, ki poudarja proces učiteljevega posredovanja znanja v smislu prenosa informacij.

[2] Kotnik, Stanko, Spodbude, Maribor, Založba Obzorja, Maribor, 1988 str. 50–70.

[3] Suhodolčan, Leopold, Branje je potovanje, Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS, 2011, str. 40–43.