Črnjanski rokopis je ohranjen v bratovščinski knjigi iz Črne na Koroškem za obdobje od leta 1633 do 1707. V knjigi so navedena imena in priimki podpornikov cerkve v Črni, katerih del je zapisan v slovenskem jeziku. Del te knjige je tudi v slovenščini zapisana molitev oziroma priprošnja za duhovnike, podpornike in darovalce, ki so zabeleženi v knjigi. 

Šola v Farni vasi je pričela delovati že pred letom 1819. V njej je pouk potekal do konca prve svetovne vojne, ko so jo ukinili, učence pa prešolali na Prevalje.

V čas prve polovice 19. stoletja  segajo začetki organizirane zdravstvene službe na obravnavanem območju. 

Zaradi potreb so v času največjega razmaha leškega premogovnika v letih med 1854 in 1860 zgradili bolnico. Imela je tri bolniške sobe s prostorom za dvajset bolnikov, sobo za bolniškega strežnika in  preiskovalno sobo. Na zahodni strani so bili še prizidki: pralnica, stranišča, kuhinja  in mrtvašnica. Bolnica zaprtega tipa je sprejemala samo leške rudarje in njihove svojce. Zdravnik je v bolnišnico prihajal po potrebi, izmenično s  Prevalj in iz Črne, in sicer do leta 1919, ko so bolnišnico zaprli. 

Po letu 1855 so tudi na Prevaljah odprli bolnišnico kot priključek obratni ambulanti, namenjeno za prevaljske fužinske delavce. Prostorsko je obsegala eno bolniško sobo s petimi posteljami kot stacionarij. Obe bolnišnici (na Lešah in Prevaljah), kjer je delal prevaljski zdravnik, so opustili po prvi svetovni vojni.

Od leta 1850 je Mežiška dolina sodila v sklop Okrajnega glavarstva Velikovec in v Sodni okraj Pliberk. Na območju Prevalj so se v 19. stoletju izoblikovale tri občine: Farna vas, Prevalje in Št. Danijel pri Pliberku. Medtem ko sta se prvi dve po vsej verjetnosti združili v enotno občino Prevalje že v drugi polovici 19. stoletja, pa se je slednja obdržala do 30-tih let 20. stoletja, ko so jo priključili Prevaljam. Takšna upravna ureditev je trajala do koroškega plebiscita, ko je bil sedež okrajnega glavarstva Velikovec prenesen na Prevalje, kakor tudi okrajno sodišče v Pliberku. 

V gradivu franciscejskega katastra za Koroško iz leta 1827 so bile evidentirane in popisane naslednje katastrske občine, ki so bile na ozemlju današnje občine Prevalje: Prevalje, Farna vas, Zagrad, Leše, Stražišče, Breznica, Suhi Vrh, Št. Danijel, Poljana, Lokovica, Dolga Brda in Belšak. 

Oktobra 1964 je znan slovenski in koroški skladatelj ter glasbeni pedagog Luka Kramolc, doma iz Šentanela, ustanovil moški pevski zbor Šentanelski pavri. Vodenje zbora je zaupal domačinu Mitji Šipku. Po upravni plati pa je zbor vodil do leta 2012 Franc Vauh, ki je bil tudi zbiralec starih ljudskih pesmi. Od leta 2012 naprej vodi zbor Ferdo Piko. Zbor ohranja tradicijo petja koroških ljudskih pesmi brez notnega zapisa, kot so peli pred 100 in več leti. Njegova posebnost je ubrano petglasno moško petje, imenovano tudi »na tretko«, pri čemer del pevcev poje svojo lastno melodijo, ki je višja od melodije prvega tenorja. 

Začetki Koroškega okteta, ki deluje v okviru Kulturnega društva Prežihov Voranc Ravne na Koroškem, segajo v leto 1959, ko so se štirje možje prvič skupaj zapeli. Naslednje leto so že nastopili pred domačim občinstvom. Nato so se jim pridružili še štirje pevci in iz kvarteta je 29. marca 1961 uradno nastal oktet, ki ga je vodil Viktor Krivec in za njim Josip Petrun. Leta 2011 pa je praznoval 50-letnico delovanja. 

Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem je naslednica nekdanje Študijske knjižnice, ki je bila ustanovljena 3. marca 1949. V njenem sklopu sta delovala tudi Likovni salon in Delavski muzej. Danes je splošna knjižnica, namenjena najširšemu krogu uporabnikov, in osrednja območna knjižnica za Koroško. 

Leta 1953 so na Ravnah na Koroškem s postavitvijo vodnega kladiva – repača na prostem zaznamovali ustanovitev Delavskega muzeja na Ravnah. Od leta 1966 pa do leta 1991 je deloval kot enota takratne Študijske knjižnice Ravne na Koroškem. Leta 1991 je postal samostojni zavod in se leto pozneje preimenoval v Koroški muzej Ravne na Koroškem. Leta  2002  se je Koroški muzej Ravne na Koroškem združil z nekdanjim Koroškim pokrajinskim muzejem Slovenj Gradec (pred tem Muzej ljudske revolucije) v enoten zavod z imenom Koroški pokrajinski muzej, z dvema poslovnima enotama – v Slovenj Gradcu in na Ravnah na Koroškem. Danes je Koroški pokrajinski muzej muzejska ustanova, v kateri so združeni štirje muzeji – Muzej Dravograd, Muzej Radlje ob Dravi, Muzej Ravne na Koroškem in Muzej Slovenj Gradec.

Med letoma 1964 in 2014 je na Ravnah na Koroškem potekalo več kiparskih simpozijev Forma viva. Domači in tuji umetniki so ustvarjali skulpture iz železa in jekla, dveh materialov, ki sta značilna za industrializirano Mežiško dolino. Skulpture so potem postavili v krajih Mežiške doline. Tri stojijo tudi v  občini Prevalje. 

Brižinski spomeniki so nastali med letoma 972 in 1039 na Zgornjem Koroškem v dolini reke Möll ali na Lurnskem polju. So najstarejši zapis slovenščine in tudi najstarejši ohranjen zapis kakega slovanskega jezika na območju civilizacije evropskega Zahoda. 

Ohranjeno narečno pričevanje dogodka, pri katerem je vojvoda Bernhard Spanheimski pri Vratih/Thörl v Ziljski dolini s slovenskimi besedami pozdravil Ulricha Liechtensteinskega.

Prva pisna omemba Fare in župnije Sv. Marije pri Guštanju v listini z dne 24. aprila 1335.

Bratovščinska knjiga iz Črne na Koroškem / Liber Fraternitatis B.M.V./S. Osbaldi/in Suorcenpach 1633–1707

Dve strani obsegajoča molitev za verne duše, ki izhaja iz sredine ali druge polovice 17. stoletja, je prvo pričevanje o rabi slovenske govorice v Mežiški dolini.

Prvi ohranjen zapis besed v slovenskem jeziku v Mežiški dolini v latinskih matičnih knjigah župnije Device Marije na Jezeru v Farni vasi (1641–1679), v krstni knjigi (1641-1648) in poročni knjigi (1641-1644).

Leta 1700 je Gašper Pilat župnik župnije device Marije na Jezeru ustanovil štipendijski sklad za revne in nadarjene dijake iz te župnije.

Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti. Rokopis je bil napisan v letih 1757–1761.

Bratovska skladnica premogovnika na Lešah je na podlagi matične knjige bratovske skladnice leških rudarjev dokazano delovala že vsaj od leta 1834.

Pesem, ki jo je napisal ljudski pesnik Valentin Ocvirk z Breznice, je nastala kot odmev na prvo resno krizo prevaljskih fužin. 

V tem poročilu je predstavljeno šolstvo na Prevaljah ob koncu 19. stoletja.

»Bil je čas, ko je po vsem Koroškem ležala ogromna odeja ledu. Potem se je led otajal in umaknil, voda je odtekala, valila prod in zasipala doline in kotline ali pa se zataknila ob odpornih skalah (kot pri Votli peči), zaostajala je in tako so nastala jezera.« (dr. Franc Sušnik). 

Rimska zasedba, ki je trajala okoli 400 let, je prinesla tudi v Mislinjsko, Mežiško in Dravsko dolino občutne spremembe.

Slovanski naseljenci so prišli v kraje ob Meži, Mislinji in Dravi v 6. stoletju.

Iz Salzburga so v naše kraje prihajali prvi misijonarji oznanjat krščansko vero. Med najbolj znanimi je bil sv. Modest, ki je v 9.stoletju širil krščanstvo med Karantanci.

V pisnih virih sta prvič omenjeni Farna vas in župnijska cerkev sv. Marije pri Guštanju, danes Devica Marija na Jezeru na Fari.

Zgodnjegotska podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Poljani pri Prevaljah je iz zgodnejšega 14. stoletja in stoji pred razpotjem cest, od katerih ena vodi čez mejo proti Pliberku, druga v zgornjo Mežiško dolino proti Mežici. 

Turki so preko Jezerskega nepričakovano vdrli na Koroško, oplenili Podjuno in kraje severno od Celovca. 29. septembra 1473 so se zbrali pri Pliberku, nato pa s plenom odrinili proti Prevaljam. O tem poroča J. V. Valvazor, da so se na dan sv. Mihaela Turki preko noči utaborili pri farni cerkvi Device Marije na Jezeru na Fari in so tu »z ognjem in mečem gospodarili«. Pot so nadaljevali mimo Kotelj in Slovenj Gradca, kjer so se utaborili in se nato usmerili proti Hrvaški. (Maks Dolinšek: Tri doline v koroški zgodovini, V: 720 let Ravne na Koroškem). 

Leta 1465 se prvič v arhivskih dokumentih omenja podružnična cerkev sv. Barbare v Zagradu.

Zgrajeni znameniti gotski podružnični cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka (Bolfenka) na Lešah. 

Ljubljanski škof Tomaž Hren je vodil gradnjo podružnične cerkve sv. Uršule  in jo 18. avgusta 1602 tudi posvetil. 

Postavili so leseno Brusníkovo bajto v Šentanelu.

Pritožba župnika Gašparja Pilata zoper pliberško grajsko gospodo, ki si svoji pravico nad Mežo in ribami v njej. Župnikom na Fari so pravico, da si za svoje potrebe nalovijo rib, podelili gospodje Auffensteini. 

Zgradili so eno najstarejših hiš na Prevaljah – Ahacovo hišo, v kateri je bila gostilna, ki se je tedaj imenovala Pri Logarju. Hiša spada med najpomembnejše arhitekturne spomenike na slovenskem Koroškem.

Ahacov tram, danes vzidan v kamin gostilne Škufca, hiše Ahac, na katerem je vidna letnica in je  naveden prvi znani lastnik gostilne Logar, kjer se je ustavil August von Rosthorn, ko je prišel na Prevalje iskat lokacijo za gradnjo cinkarne. 

Blaž Mayer, uradnik z Dunaja, je na Lešah odkril premog.

7. januarja 1819, rojstvo šolstva v Farni vasi (na Fari). Pobudnik je bil mežnar, po poklicu kovač, oče šestih šoloobveznih otrok. V njegovi leseni kajži se je začel pouk, ki je bil bolje organiziran po letu 1828. 

Rosthorni so začeli graditi cinkarno, obratovati je začela dve leti pozneje ob reki Meži (danes Stare sledi).

Zgradili so eno najstarejših večstanovanjskih zgradb na Prevaljah, delavski blok Preganthaus.

Rosthorni so kupili pravice za kopanje premoga na Lešah in začeli kopati rjavi premog.

V gradivu franciscejskega katastra za Koroško iz leta 1827 se pojavljata Prevalje in Farna vas kot dve različni sosednji katastrski občini, ki sta bili poimenovani po najpomembnejših krajih na teritoriju, ki sta ga pokrivali. 

Zgrajen je bil prvi gasilski dom oziroma dom požarne brambe na Prevaljah za potrebe cinkarne. 

Bratje Rosthorn so opustili prevaljsko cinkarno in se preusmerili v železarstvo. Za energetske potrebe so izkoriščali vodno moč reke Meže.  

Rosthorni so začeli graditi železarno na Prevaljah (danes na Starih sledeh) in jo dogradili leta 1835. 

V železarni so izdelali prve železniške tirnice in osi za Ferdinandovo severno železnico na Češkem, v naslednjih letih za progo Milano-Monza v Lombardiji in glavno progo južne železnice Dunaj–Trst ter druge »železne ceste«, ki so jih takrat na veliko gradili v Avstriji in Evropi.  

Rosthorni so izstopili iz volšperške železarske družbe in se posvetili samo Prevaljam.

August von Rosthorn in tehnični direktor železarne Josef Schlegel sta rešila zanju največji izziv: kako uporabiti pri pudlanju železa rjavi (leški) premog namesto črnega. Odkriti in takoj patentirani postopek je povzročil v vsej Evropi popoln preobrat v železarstvu. 

Koroški stanovi so predložili avstrijskemu cesarju spomenico za izgradnjo železniške proge Maribor-Celovec-Beljak.