Koroški pokrajinski muzej

1602

Tomaž Hren, der damalige Bischof von Ljubljana, leitet den Bau der Filialkirche St. Ursula und segnet sie am 18. August 1602. Den Berg, auf dem die Kirche steht, ernennt er zum Mons Ursulanum sive Pleshiviz.

15. Jahrhundert

Die berühmten gotischen Filialkirchen St. Anaa und St. Volbenk (Wolfgang) in Leše werden errichtet.

1465
Erste Erwähnung der Filialkirche St. Barbara in Zagrad.

Die Türken greifen über den Seebergsattel Koroška unerwartet an und plündern dann das Jauntal und die Orte nördlich von Klagenfurt. Am 29. September 1473 sammeln sie sich bei Bleiburg und machen sich dann mit dem Beutegut auf den Weg nach Prevalje. J. V. Valvazor berichtet, dass die Türken am St. Michael-Tag ein Nachtlager bei der Pfarrkirche der Jungfrau Maria auf dem See aufschlugen.

14. Jahrhundert

Die frühgotische Kirche vom St. Johannes dem Täufer in Poljana in Prevalje stammt aus dem frühen 14. Jahrhundert und befindet sich an einer Straßenkreuzung. Eine Straße führt über die Grenze nach Bleiburg, die andere Straße in das obere Mießtal nach Mežica.

25. April  1335

Die Pfarrkirche der Jungfrau Maria auf dem See in Farna Vas in Prevalje wurde erstmals am 25.4.1335 in den Geschichtsquellen als eine selbstständige Pfarre erwähnt. Zuerst hieß die Kirche St. Maria über Guštanj (heute Ravne na Koroškem).

Die Christianisierung breitet sich von Salzburg aus.
Die altslawischen Siedler kamen im 6. Jahrhundert in die Orte bei den Flüssen Mieß, Mislinja und Drau.
Die Römer auf unserem Boden

Die römische Besatzung, die ungefähr 400 Jahre dauerte, brachte wesentliche Veränderungen in den Tälern der Flüsse Mislinja, Meža (Mieß) und Drava (Drau).

Es gab eine Zeit, als ganz Kärnten unter einer Eisdecke lag. Dann taute das Eis auf und verschwand, das Wasser floss ab und wälzte vor sich den Kies, schüttete die Täler und Becken zu oder blieb bei resistenten Felsen stecken (wie bei Votla peč) oder blieb zurück und schuf so die Seen. (Dr. Franc Sušnik).

Die Knappen-Hymne wurde nicht nur von Bergmännern in Leše (Liescha), sondern auch in Österreich und anderswo gesungen (von Hedvika Gorenšek).
Eine Vorstellung des Schulwesens in Prevalje (Preväli) am Ende des 19. Jahrhunderts.
Dieses Lied des Volksschriftstellers Valentin Ocvirk aus Breznica entstand als eine Reaktion auf die erste ernsthafte Krise der Hammerwerke in Prevalje (Prävali). Die Variante des Liedes stammt aus dem Nachlass von Dr. Franc Sušnik.

Das Stahlwerk Prevalje „Fushinska oblastnina na Prevali“ verkündete am 15. September 1852 in seinen Betrieben 19 Gesetze. „Postave sa tajiste delavze pri fushini, ktere na dan, ali po shihte delajo /…/ zhas sa delo se sazhne ob shesteh zjutra ino terpi do sedmeh s'vezher /…/".

1834 - Personenstandbuch der Mitglieder der Bruderlade des Bergwerks in Leše (Liescha)

Die Bruderlade des Kohlenbergwerks in Leše) funktionierte schon mindestens seit 1834, worüber das Personenstandsbuch oder Matrikelbuch der Bruderlade der Bergarbeiter von Leše Auskunft gibt. Die Funktion der Bruderladen bestimmte staatliches Berggesetz vom 23. Mai 1854, das die Grundlage für die Gründung der Bruderlade in Leše am 3. Juli 1858 war.

1757 - Leški rokopis (Leše-Manuskript)

Das älteste umfassend erhaltene Schriftdokument in slowenischer Sprache in Mežiška dolina (Mießtal) ist ein Beispiel der Tätigkeit von Volksschriftstellern in diesen Orten. Vier im Manuskript angeführte Jahreszahlen zeugen davon, dass dieses zwischen 1757 und 1761 geschrieben wurde. Das Manuskript umfasst religiöse Inhalte kirchlichen Charakters und interessante Dokumente der Volkskultur.

1700 - Urkunde der Pillath-Stiftung

Am 1. Januar gründete Casparus Pillath einen Stipendienfonds für arme und begabte Schüler der Pfarre Devica Marija na Jezeru (Jungfrau Maria am See). Die „Pillath-Stiftung“ existierte bis 1918. [Letzte Stipendiaten waren Dr. Franc Sušnik und Ožbe Lodrant].

1641 - Personenstandbuch der Pfarre Devica Marija na Jezeru (Jungfrau Maria am See)

Die erste erhaltene Niederschrift von Worten in slowenischer Sprache in Mežiška dolina (Mießtal) in lateinischen Personenstandsbüchern der Pfarre Devica Marija na Jezeru v Farni vasi (Jungfrau Maria am See in Farna vas) (1641 - 1679); im Taufbuch (1641 - 1648) und im Heiratsbuch (1641 - 1644).

1633 - Črnjanski rokopis (Črna-Manuskript)

Das zwei Seiten umfassende Gebet für arme Seelen, das aus der Mitte oder der zweiten Hälfte des 17. Jahrhunderts stammt, ist das erste Zeugnis für den Gebrauch der slowenischen Sprache in Mežiška dolina (Mießtal).

Erste schriftliche Erwähnung der Pfarre Sv. Marija pri Guštanju (Heilige Maria bei Gutenstein) in der Urkunde vom 24. April 1335

In der Urkunde gab der Patriarch von Aquileia Bertrand dem Propst Eberhard aus Eberndorf die Anweisung, den Weltpriester in der Pfarre Sveta Marija v Guštanju (Heilige Maria in Gutenstein) durch einen regulären Ordenspriester aus Eberndorf zu ersetzen

1227 - Erhaltenes Mundartzeugnis des Ereignisses

wo der Herzog Bernhard von Spanheim den Ritter Ulrich von Liechtenstein mit den Worten  »Buge waz primi gralva Venus!« begrüßte („Gott zum Gruß, königliche Venus!“).

II. Denkmal Maria Wörth, verbunden mit Kärnten

Um das Jahr 1000 - Freisinger Denkmäler

Am Anfang der tausendjährigen Entwicklung der slowenischen Schriftkultur stehen die Freisinger Denkmäler, die zwischen 972 und 1039 in Oberkärnten im Mölltal oder am Lurnfeld entstanden. Sie sind die älteste Niederschrift in slowenischer Sprache und auch die älteste erhaltene Niederschrift einer slawischen Sprache im europäischen Westen.

Forma viva

Med letoma 1964 in 2014 je na Ravnah na Koroškem potekalo več kiparskih simpozijev Forma viva. Domači in tuji umetniki so ustvarjali skulpture iz železa in jekla, dveh materialov, ki sta značilna za industrializirano Mežiško dolino. Skulpture so potem postavili v krajih Mežiške doline. Tri stojijo tudi v  občini Prevalje. 

Koroški pokrajinski muzej, Muzej Ravne na Koroškem

Leta 1953 so na Ravnah na Koroškem s postavitvijo vodnega kladiva – repača na prostem zaznamovali ustanovitev Delavskega muzeja na Ravnah. Od leta 1966 pa do leta 1991 je deloval kot enota takratne Študijske knjižnice Ravne na Koroškem. Leta 1991 je postal samostojni zavod in se leto pozneje preimenoval v Koroški muzej Ravne na Koroškem. Leta  2002  se je Koroški muzej Ravne na Koroškem združil z nekdanjim Koroškim pokrajinskim muzejem Slovenj Gradec (pred tem Muzej ljudske revolucije) v enoten zavod z imenom Koroški pokrajinski muzej, z dvema poslovnima enotama – v Slovenj Gradcu in na Ravnah na Koroškem. Danes je Koroški pokrajinski muzej muzejska ustanova, v kateri so združeni štirje muzeji – Muzej Dravograd, Muzej Radlje ob Dravi, Muzej Ravne na Koroškem in Muzej Slovenj Gradec.

Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika

Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem je naslednica nekdanje Študijske knjižnice, ki je bila ustanovljena 3. marca 1949. V njenem sklopu sta delovala tudi Likovni salon in Delavski muzej. Danes je splošna knjižnica, namenjena najširšemu krogu uporabnikov, in osrednja območna knjižnica za Koroško. 

Koroški oktet

Začetki Koroškega okteta, ki deluje v okviru Kulturnega društva Prežihov Voranc Ravne na Koroškem, segajo v leto 1959, ko so se štirje možje prvič skupaj zapeli. Naslednje leto so že nastopili pred domačim občinstvom. Nato so se jim pridružili še štirje pevci in iz kvarteta je 29. marca 1961 uradno nastal oktet, ki ga je vodil Viktor Krivec in za njim Josip Petrun. Leta 2011 pa je praznoval 50-letnico delovanja. 

Moški pevski zbor Šentanelski pavri

Oktobra 1964 je znan slovenski in koroški skladatelj ter glasbeni pedagog Luka Kramolc, doma iz Šentanela, ustanovil moški pevski zbor Šentanelski pavri. Vodenje zbora je zaupal domačinu Mitji Šipku. Po upravni plati pa je zbor vodil do leta 2012 Franc Vauh, ki je bil tudi zbiralec starih ljudskih pesmi. Od leta 2012 naprej vodi zbor Ferdo Piko. Zbor ohranja tradicijo petja koroških ljudskih pesmi brez notnega zapisa, kot so peli pred 100 in več leti. Njegova posebnost je ubrano petglasno moško petje, imenovano tudi »na tretko«, pri čemer del pevcev poje svojo lastno melodijo, ki je višja od melodije prvega tenorja. 

Prevalje in Farna vas v franciscejskem katastru iz leta 1827

V gradivu franciscejskega katastra za Koroško iz leta 1827 so bile evidentirane in popisane naslednje katastrske občine, ki so bile na ozemlju današnje občine Prevalje: Prevalje, Farna vas, Zagrad, Leše, Stražišče, Breznica, Suhi Vrh, Št. Danijel, Poljana, Lokovica, Dolga Brda in Belšak. 

Bolnišnica Prevalje
Po letu 1855 so tudi na Prevaljah odprli bolnišnico kot priključek obratni ambulanti, namenjeno za prevaljske fužinske delavce. Prostorsko je obsegala eno bolniško sobo s petimi posteljami kot stacionarij. Obe bolnišnici (na Lešah in Prevaljah), kjer je delal prevaljski zdravnik, so opustili po prvi svetovni vojni.

Od leta 1850 je Mežiška dolina sodila v sklop Okrajnega glavarstva Velikovec in v Sodni okraj Pliberk. Na območju Prevalj so se v 19. stoletju izoblikovale tri občine: Farna vas, Prevalje in Št. Danijel pri Pliberku. Medtem ko sta se prvi dve po vsej verjetnosti združili v enotno občino Prevalje že v drugi polovici 19. stoletja, pa se je slednja obdržala do 30-tih let 20. stoletja, ko so jo priključili Prevaljam. Takšna upravna ureditev je trajala do koroškega plebiscita, ko je bil sedež okrajnega glavarstva Velikovec prenesen na Prevalje, kakor tudi okrajno sodišče v Pliberku. 

V čas prve polovice 19. stoletja  segajo začetki organizirane zdravstvene službe na obravnavanem območju. 

Zaradi potreb so v času največjega razmaha leškega premogovnika v letih med 1854 in 1860 zgradili bolnico. Imela je tri bolniške sobe s prostorom za dvajset bolnikov, sobo za bolniškega strežnika in  preiskovalno sobo. Na zahodni strani so bili še prizidki: pralnica, stranišča, kuhinja  in mrtvašnica. Bolnica zaprtega tipa je sprejemala samo leške rudarje in njihove svojce. Zdravnik je v bolnišnico prihajal po potrebi, izmenično s  Prevalj in iz Črne, in sicer do leta 1919, ko so bolnišnico zaprli. 

Šola v Farni vasi

Šola v Farni vasi je pričela delovati že pred letom 1819. V njej je pouk potekal do konca prve svetovne vojne, ko so jo ukinili, učence pa prešolali na Prevalje.

Črnjanski rokopis

Črnjanski rokopis je ohranjen v bratovščinski knjigi iz Črne na Koroškem za obdobje od leta 1633 do 1707. V knjigi so navedena imena in priimki podpornikov cerkve v Črni, katerih del je zapisan v slovenskem jeziku. Del te knjige je tudi v slovenščini zapisana molitev oziroma priprošnja za duhovnike, podpornike in darovalce, ki so zabeleženi v knjigi. 

Kmečka upora 1478 in 1515

KMEČKI UPORI

Vsi roparski in plenilski pohodi turške vojske, vojne z Madžari in vedno višje dajatve so kmete spravljali v težek položaj. Kmečko nezadovoljstvo je doživelo vrhunec v več kmečkih uporih med  letoma 1478 in 1713. V kmečkih uporih leta 1478 in 1515 so sodelovali tudi kmetje na Koroškem.

Dober kazalec gospodarskega, političnega in družbenega dogajanja je gibanje prebivalstva. Ob prvem štetju (1869) je na območju današnje občine Prevalje živelo 6.064 prebivalcev. Čez sto petdeset let - leta 2014 pa je v Občini Prevalje živelo 6.787 ljudi.

Ime Prevalje izhaja iz besede preval, ki ima izpeljanke tako v priimkih kot krajevnem imenu. Po nemško so ime zapisali Prevali. 

TOVARNA BELE LESOVINE IN BELE LEPENKE

V bližini današnje Tovarne lepenke (Paloma Sladki vrh) je že leta 1865 stal obrat za predelavo smrekove skorje in nekoliko vstran tudi žaga. Konec 19. stoletja je Franc Lahovnik tu postavil tovarno bele lesovine. 

Hidroelektrarne

HIDROELEKTRARNE V MEŽIŠKI DOLINI

Poleg železarstva in rudarstva so se v Mežiški dolini razvijale tudi druge gospodarske dejavnosti. Med njimi je pomembna elektrifikacija in izgradnja hidroelektrarn za potrebe dobave električne energije tukajšnjim podjetjem. Po celotni Mežiški dolini je nastalo precej hidroelektrarn, od katerih pa so se vse do danes ohranile le redke. Na območju občine Prevalje je od prej omenjenih elektrarniških poslopij ohranjena samo še stavba nekdanje Hobrove elektrarne iz začetka 20. stoletja. 

Štoparjev železniški viadukt

ŠTOPARJEV MOST

Štoparjev kamnit most so zgradili leta 1863 za potrebe železniške proge Maribor Celovec. Dolg je okrog 200 m in sloni na štirih nosilnih stebrih, visokih približno 40 m. Je izjemen tehniški spomenik Koroške in eden najlepših železniških viaduktov na Slovenskem. 

ŽELEZNIŠKA POSTAJA PREVALJE

Ob izgradnji železniške proge Maribor – Celovec leta 1863 so na Prevaljah zgradili takrat najsodobnejšo in najmodernejšo stavbo železniške postaje na Slovenskem, ki je hkrati postala vzor tudi drugim železniškim postajam,

Izgradnja železniških prog po Mežiški dolini

ŽELEZNIŠKE PROGE

Leta 1863 je bila skozi Mežiško dolino zgrajena železniška proga Maribor-Celovec. S prevaljsko železniško postajo so z ozkotirno železnico povezali tudi Leše in Žerjav. Tir do Leš so zgradili v sedemdesetih letih 19.stoletja, do Žerjava pa leta 1921. Prevalje so postale s tem lokalno železniško križišče.

SPOMENIK AVGUSTU ROSTHORNU
Spomenik Augusta von Rosthorna, (1789- 1843), začetniku železarstva na Prevaljah je prvi javni spomenik v Mežiški dolini, postavljen verjetno ob obletnici njegove smrti leta 1853. 

Pregantova hiša

PREGANTHAUZ

Preganthauz je stanovanjska stavba v naselju Stare sledi, ki so jo v prvi polovici 19.stoletja zgradili v prevaljski železarni za svoje delavce. Ime je dobila po valjarskem mojstru Josefu Preganthu, ki je v njej bival s svojo družino.

ŽELEZARNA PREVALJE

Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19. stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih iz ekonomskih razlogov opustili in se usmerili v železarstvo. Sredi tridesetih let je tu že obratovala moderna pudlarna po angleškem vzoru, prva tovarna železniških tirnic v monarhiji. August Rosthorn in Josef Schlegel sta uspešno vpeljala uporabo rjavega premoga v proces pudlanja. Kljub slovesu železarne pa se le ta ni mogla izogniti križi železarstva v sedemdesetih letih 19.stoletja. Kriza je železarno prizadela do te mere, da so leta 1899 v njej ustavili proizvodnjo in podjetje likvidirali.

Premogovnik na Homcu je bil s svojo dejavnostjo tesneje povezan z guštanjsko jeklarno, saj je imela obe podjetji v lasti rodbina grofov Thurn. Premogovnik na Holmcu so zagnali leta 1858 in z nakopanim premogom oskrbovali guštanjsko jeklarno. Premogovnik je deloval do konca druge svetovne vojne, ko so rudarjenje opustili.

Premogovnik na Lešah

PREMOGOVNIK LEŠE

Z iskanjem premoga na Lešah je pričel Blaž Mayer, ki je svoje premogovne kope leta 1822 prodal rodbini Rosthorn. Ti so uporabljali leški rjavi premog v svoji železarni na Prevaljah. Njegova poraba se je izredno povečala po letu 1838, ko sta August Rosthorn in Josef Schlegel iznašla tehnološki postopek uporabe rjavega premoga pri pudlanju, kar je bila iznajdba evropskega pomena. Z nastopom železarske krize v sedemdesetih letih 19.stoletja je tudi leški premogovnik pričel ugašati. Po zaprtju prevaljske železarne leta 1899 ga je kupila družina grofov Henckel von Donnersmark. Po prvi svetovni vojni je pričel premogovnik počasi ugašati vse do leta 1935 ko so ga zaprli.

Razvoj premogovništva in industrije

Prve fužine v Mežiški dolini je postal Melhior Puezt v Črni leta 1620. Na Prevaljah so bratje Rosthorn v dvajsetih letih 19.stoletja zgradili cinkarno, ki so jo po nekaj letih zaprli in se preusmerili v železarstvo. Železarna Prevalje je z izdelavo železniških tirnic postala znana po vsej Evropi. Kljub slovesu in tehnološki naprednosti pa je ni zaobšla kriza v železarski industriji v sedemdesetih letih 19.stoletja. Kriza je povzročila postopno ugašanje železarne, ki so jo ukinili leta 1899. Podpora železarstva je bilo premogovništvo, saj so premog uporabljali kot gorivo za gretje peči. V povezavi z železarstvom sta se razvila premogovnika na Lešah in na Holmcu. Med tem ko je bil prvi glavni dobavitelj premoga za železarno Prevalje je drugi dobavljal premog za jeklarno v takratnem Guštanju. V senci železarstva so se na Prevaljah razvijale tudi druge gospodarske panoge: kovaštvo, podkovaštvo, izdelava bele lesovine, izdelava pil in druge. Pomembno je na razvoj Prevalj vplivala tudi izgradnja železniške proge med Mariborom in Celovcem leta 1863.

LEŠKI ROKOPIS
Leški rokopis je poleg Črnjanskega rokopisa drugi najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je bil napisan med leti 1757 –1761. 

Farna vas v novoveških dokumentih

FARNA VAS V DOKUMENTIH IZ 16. – 18. STOL.

Med 16. in 18.stoletjem se Farna vas pojavi v nekaterih listinah, urbarjih in ostalih dokumentih. Med letoma 1763 in 1787 se omenja Farna vas tudi na vojaških zemljevidih, ki jih je dal izdelati cesar Jožef II. Prav na teh je Farna vas poimenovana kot Spodnje Jezero in Fara.

REFORME MARIJE TEREZIJE IN JOŽEFA II.

V 18. stoletju sta pustila svoj pečat cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. Oba sta  z raznimi ukrepi modernizirala državo in utrjevala absolutistično oblast. 

12345678