Duhovnik, župnik in dekan (1897–1981); v prevaljski župniji je zapustil močan pečat, saj jo je vodil celih triinštirideset let, naložena mu je bila dekanijska služba, obnovil je župnišče in župnijsko cerkev Device Marije na Jezeru in cerkev sv. Barbare na Prevaljah. 

Kulturno-prosvetni delavec, šolski nadzornik in organizator čebelarstva na Koroškem (1887–1973); razvijal je čebelarstvo med mladimi, bil izjemen organizator in pisec člankov o čebelarstvu ter pobudnik razvoja koroškega in slovenskega čebelarstva.

Tehnični direktor v železarni na Prevaljah; okoli leta 1840 mu je uspelo izdelati industrijsko diskontinuirano sušenje premoga, kar je omogočalo konkurenčno proizvodnjo v pudlovkah s hitrejšim žilavljenjem surovega železa in ekonomičnejše ogrevanje v varilnih – ogrevalnih pečeh. 

P. d. Ravnjak, kmet (1865–1943); 1896. se je priženil k Ravnjaku v Kot in po očetovi smrti je postal lastnik treh kmetij, bil je umen in podjeten gospodar, ko je leški premogovnik širil izkop premoga tudi na Zagrad in v Kot, je odprl gostilno, znano po družabnih prireditvah; to je bila  prva turistična kmetija na Koroškem.  

P. d. Kotnikova Mici, kronistka, kmetica (1928–1992); bila je samoukinja, občutljiva zapisovalka in kronistka  življenja, ki mu je sledila z veliko radovednostjo in kritičnostjo.

Družbeni delavec (1931–2005); zaposlen je bil v podjetju TRO na Prevaljah, pel je tudi v pevskem zboru, po smrti godbenika Ivana Galinca je prevzel predsedstvo godbe na Prevaljah in  poskrbel, da so godbeniki prvič dobili uniforme. 

P. d. Gólak, pevec in kmet (1899–1969); Maks je imel lep glas in dober posluh, igral je na citre in klarinet, do druge svetovne vojne je imel svoje muzikante, ki so igrali na veselicah in ovsetih, nekaj časa je pelo na šentanelskem koru kar devet članov Golakove družine. Pevsko tradicijo nadaljuje tudi četrti Golakov rod, pravnuk Peter že leta prepeva pri Šentanelskih pavrih.

Bukovnik in kmet; okoli leta 1860 je ljudski pesnik zložil Pesem od prevaljške družine in ohranil lep spomin na dobre in hude čase fužinarstva na Prevaljah.  

Duhovnik, pesnik, prevajalec (1824–1860); bil je izjemen poznavalec jezika, kot zadnjemu je dr. France Prešeren zaupal Poezije v korekturo. Slovel po literarni nadarjenosti in literarnih pridigah, ki so si jih župniki izmenjavali.

Uslužbenec [Werksbeamter] Železarne Prevalje, poučeval je tudi na obrtni nadaljevalni šoli; je avtor perorisbe Prevalj iz leta 1887 s podnapisom: Nach d. Natur gezeichnet von V. Pernikarz im Jahre 1887. Leta 1897 je postal prvi župan Prevalj. 

Ustanovitelj dijaških ustanov, župnik (1614–1699); z bratom Gašparjem sta bila ustanovitelja prvega štipendijskega sklada pri nas.

Ustanovitelj dobrodelnih ustanov, župnik in generalni vikar pri Devici Mariji na Jezeru (1644–1706); z darovi faranov je dal postaviti velik baročni oltar sv. Volbenka na Lešah iz leta 1680 in z bratom Jakobom poskrbel za štipendijski sklad.  

Družbeni delavec, prometno-transportni tehnik (1914–2011); eden najaktivnejših članov in odbornikov Planinskega društva Prevalje in prizadeven graditelj prizidka planinskega doma na Uršlji gori.  

Zdravnik v Železarni Prevalje (1804–1858); bil je prvi zdravnik v prevaljski železarni, ki je imela obratno ambulanto; leta 1855 je bila ustanovljena bolnišnica za železarje in njihove svojce kot priključek obratni ambulanti prevaljske železarne. 

Pisateljica, dramatičarka, urednica, pravnica in odvetnica (1906–1977); ena vidnejših odvetnic svojega časa, promovirala je kot doktorica prava, med drugo svetovno vojno je kot odvetnica reševala Slovence, je avtorica prve slovenske detektivske zgodbe Neznani storilec.

Prevaljski župan in posestnik (1859–1920); odraščal pri Pristovu na Lešah, se izučil za trgovca, si s prihranki kupil domačijo na Fari na Prevaljah in bil župan na Prevaljah do konca prve svetovne vojne. 

Župnik, dekan Mežiške doline, knezoškofijski konzistorialni in duhovni svétnik krške in lavantinske škofije, gospodarstvenik in politik (1871–1938); dozidal je župnišče, skrbel z veliko prizadevnostjo za lepoto farne cerkve, marsikaj v njej je obnovil in dokupil, lastno župnijsko kmetijstvo je opustil; bil je ena najvidnejših osebnosti v Mežiški dolini. 

Fužinar in pionir na področju metalurgije (1790–1843); družina se je na povabilo cesarice Marije Terezije leta 1765 iz Lancashira v Angliji preselila na Dunaj, da bi izdelovali medeninaste gumbe, bili so zelo uspešni, družina je dobila naslov plemenita, pet sinov je ustanovilo podjetje, med njimi tudi ustanovitelj Železarne Prevalje in Prevalj Avgust von Rosthorn.

Geolog (1794–1877); po smrti brata Augusta von Rosthorna je prevzel železarno, s smrtjo Franza Rosthorna je izginilo iz koroškega železarstva ime Rosthorn. Po geologu Francu Rosthornu se imenuje fosilna smola, mineral »rosthornit«. 

Direktor Železarne Prevalje (19. stol.); opravljal je poskuse z uporabo rjavega premoga (namesto črnega) pri pudlanju in varjenju ter po naključju odkril postopek, ki je povzročil po vsej Evropi popoln preobrat v železarstvu. 

Univ. dipl. pravnik, odvetnik, ustanovitelj Zlate lisice, smučarskega tekmovanja za ženske za svetovni pokal v Mariboru (1925–2003); bil je navdušen športnik in organizator, ustanovitelji Jugoslovanske smučarske zveze, predsednik Smučarskega kluba Branik in dolgoletni član Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Pisatelj in kulturno-prosvetni delavec (1928–1980); bil je soustanovitelj gibanja Bralna značka in vsestranski literarni ustvarjalec, za odrasle je pisal sodobnejšo realistično prozo, nadvse uspešen mladinski pisatelj, njegovi literarni junaki bodo bogatili generacije. 

Profesor slovenskega jezika in literarni zgodovinar (1932–2010); pisal je poljudne literarnozgodovinske prispevke, uvodne in spremne besede, spominske in razne druge članke ter urejal publikacije ali sodeloval pri urejanju le-teh. 

Profesor, kulturno-prosvetni delavec in literarni zgodovinar, izjemen humanist (1898–1980); s pomočjo somišljenikov je pripeljal znanje na Koroško, ustanovil je gimnazijo, študijsko knjižnico in odprl vrata v svet znanja otrokom koroških ljudi; nanj spominjajo med drugim literarne umetnine – napisi na spominskih ploščah padlim po Koroški. 

Arheolog in zgodovinar (1924–1988); objavil je obsežno zbirko rimskih napisov, odkritih v tem stoletju na ozemlju Jugoslavije, bil prvi slovenski epigrafik, vodilni epigrafik v Jugoslaviji in eden vodilnih v svetu. Bistveno je sooblikoval slovenske raziskave antične dobe in jih dvignil na svetovno raven. 

Pravnik, narodopisec in kulturno-prosvetni delavec (1883–1961); ob drugem  publicističnem delu je pod vplivom Jakoba Sketa in Janeza Scheinigga  zapisoval ljudske pripovedke, sodeloval s Francem Kotnikom in Vinkom Möderndorferjem. 

Zborovodja, kovinostrugar, kmet (1926–2013); pel je v cerkvenem pevskem zboru, bil pobudnik in vodja pevskega zbora DU Prevalje in pobudnik za nastanek narodno-zabavnega ansambla Šibovniki.

P. d. Rogačnik, godbenik, ljudski muzikant, ustanovitelj godb v Mežiški dolini in kmet (1871–1956); ob kmetovanju mu je bila godba potreba in razvedrilo, ustanovil je svojo »kapelo«, godbe v Kotljah, na Strojni, Holmcu, Lešah in Prevaljah. 

Planinec, predvojni skavt, alpinist in gorski reševalec (1918–2008); izjemna osebnost pri oranju ledine prevaljskega alpinizma in gorske reševalne službe. Bil je urednik publikacij o pohodih slovenskih železarjev in avtor spremnih besedil. 

Pilarski mojster, obrtnik pilosek (1892–1963); bil je začetnik pilarstva na Koroškem, njegova obrtna delavnica je bila jedro poznejše tovarne TRO na Prevaljah. 

Matematik, slikar in glasbenik (1900–1989); udejstvoval se je na več področjih, prijavil je več patentov, oblikoval osnutke za koleke, razne embleme in znake podjetij, igral je na več instrumentov, najbolj pri srcu so mu bile citre, z njimi je vandral po deželi, citral in pel, »romar s pesmijo, tragična podoba, polna in lepa. Duh naše zemlje je v njej …« (dr. Franc Sušnik) 

Davčni upravitelj, pesnik, pisatelj, publicist in fotograf (1870–1944); skoraj štiri desetletja se je ukvarjal s svojim glavnim pesniškim delom, vencem sonetnih vencev Svetovlastniku!, čigar zgradbo je domislil kot prvi ne le pri Slovencih, ampak (po dosedanji vednosti) tudi na svetu, izdelal je prvo slovensko panoramsko fotografijo Slovenske planine.