Živel je v Mariboru, kjer je pokopan. Oče davčni upravitelj, pesnik, pisatelj, publicist in fotograf Jožef Zazula (gl. čl.), mati Terezija roj. Papež [p. d. Hvalijeva s Stražišča nad Prevaljami]; brata univ. dipl. inženir elektrotehnike, doktor elektrotehniških znanosti, raziskovalec znanstvenik Peter Zazula (gl. čl.), projektant in inovator Pavel, sestra ekonomistka Barbara.
Leta 1928 se je družina preselila s Prevalj v Celje in leta 1929 v Vojnik, kjer je obiskoval osnovno šolo. Leta 1935 so se preselili v Rošpoh pri Mariboru, leta 1938 na Pobrežje Maribor. V Mariboru je obiskoval prvi razred meščanske šole, nato do vojne realno gimnazijo (19361941). Po okupaciji je bila cela družina 17. julija 1941 izgnana v Bosno, v Travnik, od koder so se leta 1942 preselili na Hrvaško, v Bjelovar, kjer je nadaljeval gimnazijsko šolanje. Po vrnitvi v Maribor poleti 1945 je tu dokončal gimnazijo in januarja 1946 maturiral. Februarja 1946 je šel študirat na Fakulteto za arhitekturo v Zagrebu in se leta 1947 prepisal na Univerzo v Ljubljani in postal študent prof. Eda Mihevca. Zaradi bolezni (kostna tuberkuloza, posledica izgnanstva) je moral študij za nekaj časa prekiniti. Še kot študent je nato sodeloval pri obnovi gradu Štatenberg in delal kot sodelavec pri prof. Pircu na Fakulteti za agronomijo pri načrtovanju gospodarskih objektov in pri delu s študenti. Diplomiral je leta 1956, leta 1957 se je vrnil v Maribor in se zaposlil pri projektivnem biroju Projekt Maribor, kjer je ostal do upokojitve 1987. V letih 19641981, z dveletno prekinitvijo, je bil honorarni predavatelj za zgodovino arhitekture na Gradbeni tehniški šoli. Za svoje delo se je ob prebiranju strokovne literature pripravljal tudi s številnimi potovanji. Prepotoval je celotno Švedsko (1959). Arhitekturo je preučeval v državah srednje, zahodne in južne Evrope, v Egiptu, Mali Aziji in drugih sredozemskih deželah ter v Sovjetski zvezi. Dobro poznavanje arhitekturne dediščine mu je pomagalo pri njegovem lastnem načrtovanju (načrti za hotela v Varaždinu in Gornji Radgoni, šole in druge javne stavbe). Od šestdesetih let dalje pa se je intenzivno posvečal sakralni arhitekturi, predvsem preureditvi notranjščin in preoblikovanju cerkvene opreme, ki so ga terjale liturgične spremembe. Pri tem je nove sestavine tankočutno vključeval v obstoječe celote, pri čemer je ohranjal vse kvalitetne dele opreme in upošteval značilnosti prostora. Po njegovih načrtih so preuredili ali na novo opremili več kakor štirideset cerkva (župnijska cerkev sv. Petra v Gornji Radgoni, župnijska cerkev sv. Frančiška Asiškega v Radvanju, romarska Marijina cerkev na Ptujski Gori, kapucinska cerkev sv. Cecilije v Celju itd.).
Glavno življenjsko delo arhitekta Cirila Zazule pa je njegova župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem (Maribor), ki je bila dograjena leta 1971. Tu je med prvimi uveljavil za glavni bogoslužni prostor načelo večnamenskosti, cerkveni prostor se lahko uporabi tudi kot koncertna dvorana ali predavalnica. Celotna stavba, ki združuje pod isto streho še kapelo, župnišče, pisarno in dve učilnici, je grajena iz vidnega oblikovanega betona, ker je avtor želel, naj bo cerkev, postavljena v industrijsko okolje, "tudi v tem dokument časa". Modernost in kvaliteto celote dopolnjujejo barvasta stekla Staneta Kregarja in leseni kipi (viseči križ nad oltarjem, kipa sv. Cirila in Metoda ter križev pot) akad. kiparja Franceta Goršeta ter namesto zvonika le preprosto stojalo za tri zvonove. Dvoranski tip bogoslužnega prostora je upoštevan tudi v cerkvi sv. Jožefa delavca v Ljubečni. Že v petdesetih letih je arhitekt Zazula – zvest svojemu rodnemu kraju Prevalje, kjer je bil tudi materin dom – načrtoval prenovo za podružnično cerkev sv. Kozma in Damijana na Brinjevi gori, ki je ostala neuresničena. Za Koroško, kamor se je vse življenje rad vračal, je načrtoval še nekaj zasnov. A po njegovem predlogu je bil postavljen le nagrobnik duhovnikom na pokopališču Barbara (1976). "Ciril Zazula je sodil med tiste arhitekte svojega časa, ki so si prizadevali preseči trenutno veljavne smeri v arhitekturnem izrazu. Tako je predvsem v sakralni arhitekturi najprej prisluhnil arhitekturnemu izročilu obravnavanega objekta ali njegovih sestavin, da bi potem v sodobno preoblikovanem smislu vstavil načrtovano v novi čas." [Dušan Moškon]. Zapuščino hrani nečakinja Irena Murko Zazula.