Lebič, Lojze, Akademik

dirigent;glasbenik;pedagoški delavec;skladatelj 

Slika 
23.08.1934, Prevalje, Slovenija ,
Lebič Lojze, skladatelj, dirigent, pedagog in glasbeni pisec, akademik, častni občan Občine Prevalje (1934); skladatelj evropskega slovesa; redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in za obsežen glasbeni opus Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje med Slovenci na avstrijskem Koroškem (2015). 

Življenje in delo

Lebič, Lojze, skladatelj, dirigent, pedagog in glasbeni pisec. *Prevalje, 23. 8. 1934; živi v Ljubljani. Oče učitelj, kulturno-prosvetni delavec in zborovodja Ivan Lebič, mati učiteljica Neža roj. Linhart; brata profesor zgodovine in zborovodja Marjan Lebič, dr. med., specialist splošne medicine Jože in sestra kulturno-prosvetna delavka Dorica. Poročen je z Jeleno roj. Ukmar; hči univ. dipl. inženirka matematike Hanka. Po osnovni šoli na Prevaljah je po maturi na Gimnaziji na Ravnah na Koroškem (1952) in Srednji glasbeni šoli diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1957). Na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo pri Marjanu Kozini (diplomiral 1972) in dirigiranje pri Danilu Švari. Umetniško pot je začel kot dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič (1960–1962 in 1964–1965), nato je vodil Komorni zbor RTV Ljubljana (1962–1972). Z radijskim zborom je gostoval na številnih uglednih mednarodnih festivalih: Bydgoszcz, Poljska (1966), Flandrijski festival, Belgija (1968), Ohridsko poletje, Makedonija (1968), Jihlava, Češka (1969), Bienale sodobne glasbe Zagreb, Hrvaška (1969), Dubrovniške poletne igre, Hrvaška (1969). Vrednost dirigentskega dela je potrjeval s snemanji plošč – tudi za tuje producente, za belgijski radio I Fiaminghi in Europa (1969), za Matico hrvatsko, prvo ploščo v seriji Antologija hrvaške glasbe (1970). Službeno pot je pričel kot korepetitor na Srednji baletni šoli v Ljubljani, pozneje poučeval dirigiranje na Pedagoški akademiji (1972–1986). Leta 1986 je postal redni profesor za glasbenoteoretske vede na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Od 30. maja 1991 je postal izredni član in od 6. junija 1995 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Od 18. novembra 2004 je izredni član Royal Flemish Academy of Belgium for Science and the Arts in od 16. marca 2005 zunanji član Kraljeve flamske akademije znanosti in umetnosti v Bruslju. Kot skladatelj je začel v skupini Pro musica viva, v sedemdesetih letih se je izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu (1972) in v elektronskem studiu radia Beograd. Po intenzivnem in kritičnem soočanju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval prepoznavno osebno glasbeno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Je zvest umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti za svoj čas. Uveljavil se je tudi kot publicistični in pedagoški pisec in nastopal v številnih radijskih in televizijskih oddajah. Je član Društva slovenskih skladateljev. Od leta 1982 do slovenske osamosvojitve je bil sekretar jugoslovanske sekcije v mednarodni organizaciji za sodobno glasbo ISCM (1982–1991), pri kateri je leta 1992 na generalni skupščini v Varšavi utemeljil in dosegel vključitev Slovenije kot samostojne nacionalne sekcije. Sodeloval je v mednarodnih žirijah (Concorso Internationale di canto Seghizzi, 1981, Kompositions Wettbewerb Spittal an der Drau, 1986), na seminarjih (Kompozicijski seminar v Grožnjanu, 1988) in drugod (Mednarodno združenje kongresnih kulturnih centrov ICCA v Vancouvru, Kanada, 1990). Njegove skladbe so bile izvajane na številnih festivalih, kot: Svetovni glasbeni dnevi ISCM (Bruselj, 1981, Zürich, 1991, Bukarešta, 1999, Jokohama 2001, Ljubljana, 2003, Zagreb, 2005); Musikbiennale Berlin, Bienale Zagreb, Musikprotokoll Graz, Pan Music Festival Seoul, Varšavska jesen, Trieste prima, MittelFest Čedad, Koncerti EBU Jeruzalem, Ljubljana, Saint Denis, Francija, Danubiana Temišvar, Romunija, Unista Transnet Pretorija, Južna Afrika, Golden Gate International Choral Festival, San Francisco, ZDA, Tours Francija, Klangforum – Wien in drugod. Poleg odličnih domačih umetnikov Slovenske filharmonije ter Simfoničnega orkestra RTV so Lebičeva dela uvrstili v svoje sporede Trio Lorenz, Marijana Lipovšek, ansambel Slavko Osterc, APZ Tone Tomšič, Carmina Slovenica, Vinko Globokar, Szigmond Szathmary, Ensemble musique vivante, Ensemble InterContemporaine, Queensland Symphony Orchestra, Radijski orkester Izrael, orkester radia Basel, Filharmonični orkester iz Temišvara, Filharmonični orkester G. Enescu, Bukarešta, Ensemble Kreativ iz Celovca. Njegova dela so del tonskih arhivov mnogih radijskih postaj. 

Dosežki in bibliografija

Instrumentalna in vokalno instrumentalna dela: Požgana trava, kantata za srednji glas in simfonični orkester, 1965 (rev. 1986). - Sentence za dva klavirja in komorni orkester, 1966. – Korant, 1969. – Nicina, 1971. (rev. 1981) – Glasovi za godala, tolkala in brenkala, 1974. – Tangram za komorni orkester, 1977. – Novembrske pesmi, za srednji glas in simfonični orkester, 1981. - Uvertura za tri instrumentalne skupine, 1985. – Fauvel '86, vokalno, instrumentalno scensko delo, 1986. – Hvalnica svetu, za dva mešana zbora in instrumentalni ansambel, 1988. – Queensland Music, 1989. – Simfonija z orglami, 1993. – Ajdna - glasba o času za instrumentalni ansambel, soliste in mešani zbor 1995. – Miti in aprokrifi za basbariton in orkester, 1999. - Glasba za orkester: Cantico I, 1997 in Cantico II, 2001. – Puer natus …, kantata za sopran, bariton, mešani in otroški zbor ter komorni orkester, 2000. - ¬Musica concertata za rog in orkester 2004. Komorna in solistična dela: Meditacija za dva, 1965 (rev. 1972).– Kons b, za komorni ansambel, 1968. – Ekspresije, za klavirski trio, 1968–1972. – Improptus I - IV, za klavir 1967–1974. – Kons a, za komorni ansambel. 1970. – Atelier III., za violončelo in magnetofonski trak, 1976. – Sonet, za klavir, 1976. – Okus po času, ki beži, za orgle. 1978. – Kvartet za tolkala, 1979. – Invisibilia, za violino in klavir, 1980. – Epicedion, za violino in orgle. 1982. – Godalni kvartet, 1983. – Od blizu in daleč, 7 podob za kljunaste flavte in asistenta, 1991. - Rej za harmoniko, 1995. – Illud tempus za trobento in orgle, 1996. – Aprilske vinjete za flavto solo, 1997. Samospevi, zbori in scenske glasbe. Besedila: Osnove glasbene umetnosti. MK, 1982. 1988. 1990. 1991 [v soavtorstvu]. - Glasbena umetnost, 1998 [rokopis, neobjavljeni učbenik za gimnazije]. ¬- Glasovi časov - o slovenski glasbeni ustvarjalnosti.  V: Naši zbori, 1993  2000. [Knjižna oblika v pripravi]. - Slovenski skladatelji – akademiki. Jubilejni zbornik ob 65-letnici SAZU. Besedila: Ivan Klemenčič, uredil Lojze Lebič. SAZU, 2003. Dela Lojzeta Lebiča do leta 2000 so objavljena v: "Lojze Lebič - katalog del". Uredila Hanka Lebič. Znanstveni in strokovni sestavki, članki, radijske, televizijske oddaje, nastopi in pogovori z njim ter prispevki o njem in njegovem delu do leta 2000 so objavljeni v knjigi: "Lojze Lebič - od blizu in daleč". Zbornik sta uredili Jelena in Hanka Lebič. Prevalje, Kulturno društvo Mohorjan, 2000. - "… goji in izvršuj muzično umetnost!". – V: Tretji dan, 2000, št. 2. – "Resničnih umetnin ni mogoče napraviti iz malovrednih namenov …". – V: Primorska srečanja, 2000, št. 236. – "Umetniški resnici in etiki ne uidemo". – V: Ampak, 2001, št. 4. – Štirje stebri. Govor akademika Lojzeta Lebiča ob imenovanja za častnega občana Prevalj, 26. 6. 2003 ob prazniku Občine Prevalje. – V: Prevaljske novice, 2003/2004, št. 5. – Lojze Lebič: "Glasbo še vedno doživljam v njeni dvojni naravi". Pogovor zapisal Franc Križnar. – V: Dialogi, 2003, št. 7–8. – Zvok in tišina = Sound and Silence [z drugimi]. – V: Slovenski skladatelji akademiki. Jubilejni zbornik, zv. 1., 2003. – Lojze Lebič: "Ne verjamem s svetovno glasbo, temveč v glasbe sveta". Z akademikom Lojzetom Lebičem o glasbi, o dogajanjih v preteklosti in refleksije v sedanjosti ter seveda o Koroški, odkoder izhaja in kjer bo danes postal častni občan občine Prevalje. Pogovor zapisal Miro Petek. – V: Večer, 2003, št. 147 in v: Koroški fužinar, 2003, št. 2. – Lojze Lebič : an interview with Slovene composer. – V: World new music magazine, 2003, no. 13. 

Priznanja in nagrade

Študentska Prešernova nagrada Sveta Akademije za glasbo v Ljubljani za skladbo Simfonietta za orkester (1962); nagrada Prešernovega sklada za kreativno dirigentsko delo v vodstvu Komornega zbora RTV Ljubljana (1966); zlati Orfej za delo s Komornim zborom RTV Ljubljana; JRT Beograd (1969); prva nagrada JRT za simfonično skladbo Korant; Festival Jugoslovanske muzike na radiu – Beograd (1970); nagrada Prešernovega sklada za kompoziciji Korant za simfonični orkester in Kons (a) za komorno zasedbo (1970); zlata medalja glavnega odbora Zveze skladateljev Jugoslavije Komornemu zboru RTV in dirigentu za zasluge in delo pri propagiranju in afirmiranju jugoslovanske glasbene ustvarjalnosti v svetu, Beograd (1970); prva nagrada BBC London na mednarodnem tekmovanju posnetkov sodobne zborovske glasbe "Let the Peoples Sing" (1972); prva nagrada JRT za simfonično skladbo Glasovi; Teden radia – Ohrid (1975); prva nagrada JRT za elektroakustično skladbo Atelje II, Teden radia – Ohrid (1976); prva nagrada JRT za skladbo Atelje III (1977); skladba Novembrske pesmi za simfonični orkester in glas izbrana med deset najbolj uspelih del leta na Rostrum of composers IMC UNESCO, Paris (1985); nagrada Prešernovega sklada za vokalno instrumentalno scensko delo FAUVEL '86 s soustvarjalcema predstave Ksenijo Hribar in Jernejem Habjaničem (1987); imenovanje za častnega občana Občine Prevalje za povezanost rodnih Prevalj in Koroške v glasbeni umetniško izpovedno bogat življenjski opus (2003); zlata plaketa Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (2004); zlati red za zasluge Predsednika Republike Slovenije za življenjsko delo in zasluge v slovenski glasbeni kulturi in pri njenem mednarodnem uveljavljanju (2004). Je častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (od 1995) in zunanji član Kraljeve flamske akademije znanosti in umetnosti v Bruslju (od 2005). Prejel je Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje med Slovenci na avstrijskem Koroškem, za obsežen glasbeni opus, za svojo vseživljenjsko pripadnost Koroški ter za ohranjanje in promocijo koroške ljudske pesmi v vseslovenskem in širnem kulturnem prostoru (Celovec, 2015). 

Viri in literatura

Enciklopedija Slovenije. – Ivan Kreft: Kdo je kdo za Slovence, 1991, 1993. – Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, 1999. – Glasbeniki (leksikoni Cankarjeve založbe), 1988. – Muzička enciklopedija, 1974. – Leksikon jugoslavenske muzike, 1984. – Who's who in music, 1990/91, 1994/95, 1996/97, 1998/89, 2000/2001. – Men of achievement, IBC Cambridge, 1989. – "Lojze Lebič - katalog del". Uredila Hanka Lebič. ¬2000. - Katalog Edicij DSS, Ljubljana 2003 – Skladateljske sledi po letu 1900, DSS Ljubljana, 2003 – Ivan Klemenčič: Musica noster amor, 2000. - Mojca Potočnik: Gradivo za koroški biografski leksikon. Lojze Lebič.  V: Koroški fužinar, 1991, št. 1. – Mojca Potočnik: Prešernov nagrajenec Lojze Lebič.  V: Koroški fužinar, 1994, št. 1. – Mojca Potočnik: Umetnik mora gledati v prihodnost. (Ob 60-letnici).  V: Koroški fužinar, 1994, št. 2. – Franc Križnar, Tihomir Pintar: Sto slovenskih skladateljev, 1997. – Lojze Lebič - Od blizu in daleč. Uredili Jelena in Hanka Lebič. Prevalje, Kulturno društvo Mohorjan, 2000. ¬Vsebina: France Bernik: Lojze Lebič - skladatelj in glasbeni teoretik. Članki in eseji.  Fauvel '86.  Pogovori. O skladatelju in njegovi glasbi. Biografija. – Znameniti Slovenci/The famous Slovenians. Urednika Neva Brun in Marjan Remic, 2000.  Marijan Zlobec: Lojze Lebič član Kraljeve flamske akademije.  V: Delo, 2005, št. 65. Ivan Klemenčič – Portretna skica. Slovenska glasba v evropskem okviru. Celjska Mohorjeva družba, Ljubljana, 2008. - Lojze Lebič - Od blizu in daleč. Uredil Jožko Kert. Prevalje, Kulturno društvo Mohorjan, 2014.- Lojze Lebič – Katalog del. Uredila Hanka Lebič. Prevalje, Kulturno društvo Mohorjan, 2014.